Paradontologija

Je vnetno obolenje, ki ga povzroča okužba s specifičnimi parodontalno patogenimi mikroorganizmi ob dlesninem robu. Mikroorganizmi se kopičijo v obliki plaka (lepljiv, brezbarven film, ki se tvori okoli zob). V začetku je vnetje omejeno na dlesen (gingivitis) in je ozdravljivo. Če obloge in s tem parodontalno patogeni mikroorganizmi perzistirajo, pa pri določenih posameznikih gingivitis napreduje v parodontitis. Ogrožen je obstoj zob in tudi sistemsko zdravje posameznika. Dovzetnost za parodontalno bolezen se med posamezniki razlikuje. Raziskava pri prebivalcih Ljubljane (Skalerič in sod., 2008) je pokazala, da 47% prebivalcev v letih od 35 do 85 potrebuje poleg pouka o ustni higieni in začetnega zdravljenja (luščenje in glajenje koreninskih površin) tudi parodontalno kirurško zdravljenje.

Nezdravljen GINGIVITIS lahko napreduje v parodontitis. Bakterijski biofilm se s časom povečuje in napreduje pod dlesnijo. Toksini, ki jih proizvajajo bakterije, in njihovi metabolični produkti dražijo dlesni, kar pripelje do kroničnega vnetnega in imunskega odgovora. Tako substance, ki jih izločajo obrambne celice proti bakterijam, poškodujejo tudi lastno tkivo (dlesen, kost, zob). Dlesni začnejo odstopati od zob in nastanejo parodontalni žepi. Napredovanje bolezni privede do vedno večjega uničenja obzobnih tkiv in parodontalni žepi se poglabljajo. Znaki in simptomi, ki kažejo na prisotnost PARODONTITISA, so v začetku mili in podobni tistim kot pri GINGIVITISU (občutljivost, napetost in topa bolečina v dlesni, rdečino, oteklino in krvavitev). V bolj napredovali obliki in obsežni destrukciji obzobnih tkiv, predvsem čeljustne kostnine, postanejo zobje majavi.

Je vnetje dlesni, ki ga povzročajo parodontalno patogene bakterije ob dlesninem robu in je najbolj pogosta oblika parodontalne patologije. Intenziteta kliničnih znakov in simptomov se razlikuje med posamezniki in med mesti istega zobovja. Pogosti klinični znaki vključujejo rdečino (eritem), oteklino (edem) in krvavenje, ki se pogosteje pojavi ob fizični iritaciji dlesni (ščetkanje, poteg s sondo…). Najpogostejši simptomi so občutljivost, napetost in topa bolečina v dlesni. Lokalni in sistemski dejavniki lahko vplivajo na izražanje gingivitisa. Med lokalne dejavnike lahko prištevamo anatomija zoba, neustrezne zalivke, fiksnoprotetični in snemnoprotetični izdelki, ortodontski aparat, zlom korenin, resorbcija korenin… med sistemske dejavnike vključujemo endokrini sistem oziroma hormonsko neravnovesje (puberteta, menstruacija, nosečnost), sistemske bolezni (levkemija, sladkorna bolezen), zdravila (blokatorji kalcijevih kanalov, imunosupresivi, antikonvulzivi), stres, neustrezna prehrana in podhranjenost.

Gingivitis je reverzibilno stanje in je ozdravljiv. Zdravljenje temelji na ustrezni osebni in profesionalni ustni higieni. Pri osebni higieni so pomembni pravilno ščetkanje z zobno ščetko in čiščenje medzobnih prostorov, ki je najbolj učinkovito z medzobnimi ščetkami. Profesionalno zdravljenje obsega odstranitev trdih in mehkih zobnih oblog, ter odstranitev mest, ki pospešujejo nabiranje oblog (previsne zalivke in prevleke…).

Je redka oblika, ki se pojavlja pri pribižno 1% ljudi, ki so zdravi in nimajo sistemskega obolenja. Značilen je hiter propad obzobnih tkiv pri zdravih mladih ljudeh, ter družinsko pojavljanje. Navadno ni prisotnih veliko zobnih oblog. Pri tej različici parodontitisa imajo glavno vlogo agresivne parodontalno patogene bakterije v bakterijskem biofilmu in/ali slabši imunski odziv. Zdravljenje je odvisno od razširjenosti. Pri lokalizirani obliki sta potrebna zelo dobra ustna higiena in profesionalno čiščenje, ki lahko vključuje antimikrobno fotodinamično terapijo. Če se stanje ne izboljša je potrebna kirurška intervencija in morebitno antibiotično zdravljenje. Pri generalizirani obliki je priporočljivo že ob začetnem profesionalnem čiščenju predpisati antibiotično terapijo.

Je akutno stanje, katerega okužba ima izvor v obzobnih tkivih. Nastane lokalizirano gnojno vnetje v obzobnih tkivih, ki se lahko difuzno širi na okolna tkiva, in povzroča oteklino in bolečino. Zdravljenje obsega dve fazi: prva je odprava akutnih težav, druga pa zdravljenje izvorne ali nastale lezije. Pri zdravljenju akutnih težav je potrebna vzpostavitev drenaže, pri bolj razširjeni in difuzni obliki je priporočljiva antibiotična terapija.

Je okužba za katero je značilno nekroza dlesni, parodontalnega ligamenta in kosti, ter v napredovani obliki tudi ostala sluznica. Poznamo tri oblike: nekrotizirajoči gingivitis, nekrotizirajoči parodontitis in nekrotizirajoči stomatitis. So najhujše oblike vnentne parodontalne bolezni, ki jih povzroči okužba s parodontalno patogenimi bakterijami. Začne se hitro z bolečino, krvavitvami, ki so lahko spontane ali povzročene s travmo, in odmrtjem dela medzobnih papil.  Značilno je tudi hitro napredovanje bolezni in nastanejo tako imenovani kraterji, ki zajemajo že večji del dlesni. Če se hitro ne zdravi, pride do prizadetosti čeljustne kostnine in ostale sluznice. Pridruženi znaki so tudi: ustni zadah, povečane regionalne bezgavke, povišana telesna temperatur, slabost in slaba ustna higiena (zaradi bolečin). Vzrok so parodonto patogene bakterije, vendar morajo biti prisotni še nekateri predisponirajoči dejavniki. Ti so nekatera sistemska obolenja (HIV okužba, malarija, tuberkuloza, norice, herpetični gingivostomatitis), podhranjenost, psihološki stres, pomanjkanje spanca, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, slaba ustna higiena in predvsem pri mladih odraslih (22-24 let). Zdravljenje poteka v dveh fazah: akutna in vzdrževalna faza. Pri akutni fazi je pomembna anamneza, da ugotovimo posredne vzroke. Lahko nežno odstranimo obloge ob zobeh, priporočeno ultrazvočno čiščenje, in uporaba kemičnih sredstev (H2O2, antiseptiki). Sam pacient ne izvaja ščetkanje na tem področju, saj se rana potem počasneje celi, temveč izvaja predvsem kemično kontrolo. Ob prisotnosti sistemskih znakov (povečane regionalne bezgavke, povišana telesna temperatura) se poleg lokalne terapije poslužujemo sistemske antibiotične terapije. Po odpravi akutnih znakov sta ponavadi potrebi kirurška korekcija in/ali vzdrževalna faza.

Bolniki s sladkorno boleznijo so bolj dovzetni za nastanek parodontalne bolezni, ki se izraža v večjem obsegu in hujši obliki, kot pri osebah brez sladkorne bolezni. parodontalna bolezen se vedno bolj omenja kot 6 zaplet sladkorne bolezni. vzrok so žilne spremembe in spremenjen imunski odziv. Poleg tega je tudi celjenje slabše. Bolniki z nekontrolirano sladkorno boleznijo imajo večjo možnost nastanka hude oblike parodontalne bolezni.  Ne vpliva samo sladkorna bolezen na izražanje parodontalne, temveč je potek tudi v obratni smeri. Raziskave so pokazale, da lahko kronični vnetni proces parodontalne bolezni lahko povzroči zmanjšano občutljivost celic na hormon inzulin  in s tem slabši privzem glukoze v celice. In zato zmerna do huda oblika parodontalne bolezni vpliva na slabšo metabolično urejenost in kontrolo sladkorja v krvi. Tako so ti bolniki še dodatno podvrženi kompikacijam, ki nastanejo pri sladkorni bolezni.

Številne raziskave so pokazale povezanost med parodontalno boleznijo in srčno-žilnimi zapleti. Učinki so lahko direktni in indirektni. Direktni učinek je nenehno izplavljanje parodontalno patogenih bakterij in njihovih produktov v krvni obtok, ter njihov neposredni učinek. Indirektni učinek poteka preko kroničnega vnetnega procesa in sproščanja vnetnih posrednikov.

Številne parodontalno patogene bakterije, ki so prisotne v ustni votlini, in njihovi metabolični produkti vplivajo na sluznico dihalnih poti preko direktnega vdihavanja.